Tatjana Pregl Kobe - Poteze s čopičem strežejo lepoti - Galerija Medija 2018

17.05.2022

Poteze s čopičem strežejo lepoti

 

Pokrajina se v dosedanjem opusu Zorana Ogrinca pojavlja kot nepogrešljiva stalnica. Slikanje prizorov iz narave, ki ga neizmerno privlači s svojo lepoto in prvinskostjo, pomeni izbiro in način življenja. V svojih delih išče idealen prostor za sodobnega človeka, ki si vsaj včasih zaželi umiritve in blagodejne tišine narave. Navdih išče v romantično čutnem dojemanju narave, a čim bolj so podobe abstraktne, temveč je v njih simbolike. Z akrilnimi barvami obdeluje na platnu skrbno izbrane izseke iz narave, vselej pa je v ospredju njegovo raziskovanje formalnih možnosti medija in način ustvarjanja.

Ogrinc v barvno teksturo kvadratnih in vertikalnih formatov slik potaplja svoja videnja in doživetja. Njegov vizualni svet se giblje med konkretnimi motivnimi izhodišči in čutnem odnosu do izbranega motiva. Pokrajinskih motivov nikoli ne opisuje dobesedno, temveč jih poetično stilizira. V mehkih podobah se povezujeta senzibilen, a jasen koncept pastoznih in lazurnih nanosov, še posebej na palimpsestno zasnovanih podobah s premišljenim večplastnim nanašanjem akrilnih barv in spontano vehementnih gravur.

Poleg estetike pogojuje vrednost vsake slike predvsem njena vsebina in tehnična izvedba. Ta je odvisna od slikarjeve izvirnosti, obvladovanja slikarskih tehnik in orodij ter njegovih sposobnosti predstavljanja idej in konceptov gledalcu. V osnovi je slikarstvo govorica podob. Kaj nam sporoča sedem Ogrinčevih izbranih, v poetično govorico prevedenih slik?

Vertikalne pokrajine – Z vrha visoke slike, poslikane s tankimi vejicami sončnih listov, zre slikarjeva zgodba. Z nanašanjem barve prečka galaksije. Po prostoru, razrezanem v trakove, teče iz srca v srce. Visoko v oranžno rdeč stolp intime se je povzpel. Spodaj, med cvetjem na postelji časa spijo zlati snopi iluzij. Barva drsi po dolgi sipini strahu, rahel veter drži skupaj konec in začetek. Ustrahuje umrljivost. Ob Muri – Sonce prevaja lepoto sveta naravnost vanj. Čarobne kapljice barve stresajo pravljice, njegova domišljija se razcveta, reka in polje se zaljubita. Čez nasipe zlatega zrnja in čez zelene valove prisluškuje življenju. V ritmu barvnih plasti prenaša mogočno silo v podobe trav in grmov, gozdov, neba in trsja ob bregu. Privid na listih, rumenih in rdečih, drhti, da bi se pretočil v sijaj. Ob reki – Belo sonce spiha pomen besed. Njegovo srce igra na strune lune, ki se kopa v srebrni kadi. Od vsepovsod se prebija do verzov, skritih v razpokah. Poteze s čopičem se učijo streči lepoti, prekrivajo z gravuro vtisnjeno bolečino. Nebo ga plaši, oblaki grozijo. Piši mi, ko ti bo spet lepo. Barve se v hipu spremenijo v noč, žerjavica sle ne. Ko slika občutke, ga nese njen tok. Moja reka 1 – Palimpsest rajskega vrta zakriva zlizana tla zmrznjenega travnika in zlato reko, ki je poniknila v suho zemljo. Zdaj vse cveti. Nove podobe prekrivajo stare. Samotno drevo raste v višavo, v najčistejšo lepoto človeških sanj. Čez visoke trave gre. Skrivnost. V plapolanju rahlega vetra se ne izgubi. Čeprav prekrita, ne mine. Sanje ne umrejo. Skrivnostni vrt – Sprehaja se po skrivnostnem vrtu, v toplem puhu ljubezni boža vzbrstele liste. Rožnati oblaki nad krošnjama bledijo. Kako zelo si želi tja, kjer je doma. Na vrt, ki se sveti kot rubin. Da bi duša zrasla od zemlje do neba. V takih dneh je minljivost najbolj glasna, vdanost v usodo najbolj zapeljiva. Lidijin vrt – Curek sonca pada na vitke breze, ki hrepenijo po svetlobi in z vsemi močmi skušajo doseči želeni cilj. Na drevo, ki spomladi prvo požene svoje krhke srčaste liste. Na dekle, ki jo čaka prvi poljub. Z nasmehom vztrajne iluzije hoče vse iz njega ven. Čolni – Po kamnitih pašnikih otoka potuje in ga poseljuje z rdečimi šopi vztrajnih iluzij. Pred njim valovi azur. Vseeno je, če mu sol pljuska v oči. V sinjo modrino se potaplja in sanja iz dišečega papirja rože, iz daljnih morij solze. Soncu se mudi domov, luni ne. Naslika čoln, a se ne vkrca vanj. Burja razbije dež v tanko peno. Noči se daljšajo, rože se ne odpirajo. V kadečem se modrikastem polmraku brli svetloba v opoju darovanja. Prlekija – Lahek je kot list. Vé, človeški čas poka. Leti nad pokrajino, ki je vsa zlata, in ne vé, če si upa naslikati večnost.

Bohemian Volary - akril, platno 100x120 cm, 2021

Bohemian Volary - akril, platno 100x120 cm, 2021

Slikar Zoran Ogrinc je usmerjen k bistvenem, stiliziranem in avtorsko oblikovanem izpovedovanju. Opušča detajle, da bi močneje oživil osnovne motive, pri čemer asociativno abstraktno slikoviti, podrobnosti očiščeni krajinski izseki lebdijo v migotajoči svetlobi. Poetične, skrivnostne, celo eksotično pravljične kompozicije so notranje umirjeno grajene, kar velja tudi za sestavljene podobe, slike v sliki, in za cikel vertikalnih slik, kjer so horizontalni izseki iz narave nanizani v pasovi eden nad drugim. Brez uporabe izrisanih kontur na svetlih podobah meglice subtilno prekrivajo osrednje podobe kot bi slikar samosvoje uporabil tehniko sfumato. Tako izčiščene poglobitve minimalistično upodobljenih pokrajin ponujajo spokojnost, trenutek umiritve. Meditativno doživetje.

 

Tatjana Pregl Kobe

 

 

Zoran Ogrinc

Koroški slikar, grafik in likovni pedagog je bil rojen leta 1956 v Mariboru. Diplomiral je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (slikarstvo pri prof. Milošu Požarju, kiparstvo pri prof. Boštjanu Putrihu), grafično se je izpopolnjeval pri prof. Walterju Domnu na Centre Internationale de Recerca Grafica v Barceloni. Je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (1986) in Društva likovnih umetnikov Maribor, kjer je več let aktivno deloval tudi kot član izvršnega odbora. Samostojno se je predstavil na 50 razstavah ter sodeloval na več kot 200 skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje slikarsko in grafično delo je prejel 16 nagrad, med drugimi leta 1998 nagrado umetniškega sveta Društva likovnih umetnikov Maribor in 2015 odkupno nagrado na Mednarodnem bienalu akvarela Castra v Ajdovščini. Živi in ustvarja v Slovenj Gradcu.

tagcalendarhashtag