Mario Berdič

17.05.2022

Koroški slikar Zoran Ogrinc zadnjih nekaj let razvija fazo barvno reduciranih, močno stiliziranih, na asociativno abstrakcijo mejočih, sublimnih krajinskih upodobitev z značilno adicijsko, lahko bi dejali celo izokefalično kompozicijo enakomerno ponavljajočih se likovnih objektov v obliki simbolov (pogosto grafizmov, včasih letrizmov), razvrščenih v nesimetrične vodoravne pasove, pri čemer gradi dokaj statično kompozicijsko omrežje. A hkrati plasti sliko v globino, saj lahko opazimo lazurno preslikavanje nepreglednega števila mestoma pastozno modeliranih barvnih nanosov, tako da navidezni površinski apatičnosti kontrastira dogajanje v sami "duši" zemlje, ki se pripravlja na novo življenje. Smrt je torej le prehodno stanje neprestanega življenjskega cikla. Vendar pa uvaja Zoran Ogrinc v pejsaže precedenčno, včasih skorajda monokromatično učinkovanje v prevladujočem zemeljskem koloritu (oker, rjava) v kombinaciji z rdečimi in oranžnimi odtenki, medtem ko sta zelena in modra izjemi, s poudarkom po eni strani na jesenskih vrtovih, požetih njivah, nasadih sadnega drevja ali vinogradih domače dežele, po drugi strani pa na asociativnih pejsažih, ki jih je slikal v tujini, kot npr. Toscana, posredujoč zanj neobičajno melanholično atmosfero. Likovna celota tako posreduje izjemno asketski vtis in vabi opazovalca k meditaciji o smislu življenja. V najnovejših upodobitvah pa lahko zasledimo čedalje pogostejši ponovni pojav risarskih intervencij v obliki stavbnih konstrukcij ali človeške figure, vključno s tradicionalnim ženskim aktom in popolnoma novo, nadrealistično učinkujočo pojavo osamljenega tekača skozi prostor in čas, z reminiscencami na de Chirica. Najbolj netipično sintezo krajine in figuralike predstavlja slika Kopalci, tako glede redkega, prevladujoče modrega, lazurno presevajočega kolorita, posameznih odbleskov svetlobe zahajajočega sonca ob skrajno visokem horizontu, izjemnega pojava gole moške figure v distančni, pa vendar čutni komunikaciji z žensko, majhnih, s trsjem poraslih otokov v močvirnatem področju, očitno dokaj neugodnem za kopanje, pri čemer preveva prizor malodane arkadijska umirjenost, brez dramatičnega dogajanja, z blagim erotičnim nabojem. Slednjega Zoran Ogrinc stopnjuje v seriji izrazno prepoznavnih ženskih aktov v mešani tehniki na papirju, saj navezuje na lastno tradicijo risarskega upodabljanja figur, tokrat z izrazitejšo ekspresivno oblikotvorno dekonstrukcijo in žarečimi barvami, kot bi hotel poudariti glamurozno plat ženske osebnosti.

Mario Berdič

tagcalendarhashtag